Celiakija ali glutenska enteropatija je bolezen tankega črevesa. Njen nastanek poskušajo pojasniti različne teorije, vendar do danes nobena ni dokazana z gotovostjo. Celiakije ne povzročijo ali izzovejo napačne ali slabe prehranjevalne navade in se je zato ne uvršča med sodobne civilizacijske bolezni. Gre za bolezen, ki nastane pri osebah z genetsko predispozicijo. V večini primerov se pojavlja znotraj posameznih družin in se ugotovi pri približno 10% vseh sorodnikov, ki že imajo postavljeno diagnozo. Celiakija se lahko pojavi že pri otroku pred prvim letom starosti, ko se prične v prehrano uvajati žita ali pa mnogo kasneje, v različnih življenjskih obdobjih, najpogosteje, ko je bilo telo izpostavljeno večjemu telesnemu ali čustvenemu stresu (operacija, nosečnost, porod, virusna infekcija, razne poškodbe….).

Tanko črevo je v človeškem telesu dolgo približno 4 metre. Zdrava notranja površina sluznice tankega črevesa ni gladka, temveč nagubana in resasta in na ta način večkrat povečana, kar omogoča, da se hranljive snovi zaužite s hrano zadovoljivo prenesejo do krvi. Pri bolnikih s celiakijo so resice na sluznici tankega črevesa poškodovane in kot take ne morejo adsorbirati zadostne količine hranilnih snovi, vitaminov in mineralov. Poškodbo resic povzroči preobčutljivost sluznice na beljakovino gluten, vendar tu ne gre za alergijo, ampak se resice atrofirajo zaradi avtoimune reakcije. Telo prepozna gluten kot strup in sproži proti njemu obsežno imunsko reakcijo.

Simptomi bolezni se lahko od posameznika do posameznika precej razlikujejo, veliko pa je odvisno tudi od tega, v katerem življenjskem obdobju se bolezen pojavi. Predvsem pri odraslih je potek in težavnostna stopnja bolezni lahko različna, pogosto tudi zelo netipična. V zadnjem desetletju celiakijo povezujejo tudi z drugimi avtoimunskimi obolenji. V primeru, da je pri otroku bolezen diagnosticirana in zdravljena dovolj zgodaj, je kasnejših zapletov vsekakor manj.

Pri majhnih otrocih se prvi bolezenski znaki pokažejo, ko se v otrokovo prehrano prične uvajati žita. Otrok izloča velike količine izrazito svetlega, mastno svetlečega in močno smrdečega blata, blato je redko ali ima otrok celo drisko, trebušček je napet, otrok hujša, je bled in večinoma utrujen. Veliko joka in ne kaže zanimanja za igro, odklanja tudi hrano. V kolikor bolezen v ranem otroštvu ne poteka tako burno, lahko kasneje med odraščanjem pritegne pozornost upočasnjena rast in zakasnjeno spolno dozorevanje. Redko se med prvimi znaki pojavita zaprtost in bruhanje.

Simptomi pri odraslem človeku niso tako očitni in so lahko zelo raznoliki. Bolezen lahko poteka v latentni obliki, ko prepoznavni simptomi niso prisotni, lahko pa se pojavijo simptomi, zaradi katerih je ugotovitev bolezni težavna. Za celiakijo se lahko brez zadržkov reče, da je bolezen stoterih obrazov. Bolnika lahko muči napenjanje in krči v predelu trebuha, pogosto se pojavijo boleče kosti, lahko se spremeni struktura zob, pojavljajo se težave s kožo, bledica, driske, ki se izmenjujejo z zaprtjem, pogoste so migrene, bolnik zapade v depresijo, njegovo počutje spremlja stalen nemir, zmanjšan libido in podobno. Pri ženskah so značilne motnje v menstrualnem ciklusu, nezdravljena bolezen privede do težav z zanositvijo in v nosečnosti. Dalj časa nezdravljena bolezen lahko privede tudi do drugih bolezni kot so rak limfatičnega sistema, rak požiralnika in žrela pa tudi do drugih avtoimunih bolezni, kot so vnetje ščitnice (Hashimoto) in sistemske vezivno tkivne bolezni (osteoartritis, revmatoidni artritis, psoriaza in podobno).

Viri:
Andrea Hiller, Raznolika dieta pri celiakiji. Ptuj: In obs medicus, 2003.
Mojca Viršček Marn in Andrej Dolinšek, Preobčutljivost na gluten (Celiakija) v Varnost živil, 22. Bitenčevi živilski dnevi, 2004.

Objavljeno: 26. 8. 2012

Recepti!
Življenje brez glutena
Vstopi v spletno trgovino!
...